Že od malega imam na telesu znamenje, ki ga morem še vedno na vsake toliko časa spremljati če pride do kakšnih sprememb. Takrat sem bila še premajhna da bi šla na odstranjevanje znamenj. Ko sem bila po svoje že dovolj stara, sem se odpravila k dermatologu, z upanjem da me bo poslal na odstranjevanje znamenj. Pogledal je moje znamenje. Razumel je, da mi je zelo neprijetno. Prav tako sem mu povedala, da je moteče, saj je na takšnem mestu, ki ga lahko z naramnico poškodujem, saj je ravno na takem mestu, kjer je to moteče. Sočutno mi je povedal da razume mojo bolečino, ampak da žal mi ne more dati napotnice in da bom morala za odstranjevanje znamenj iti samoplačniško. Tako sem malce razočarana, po tihem pa sem to tudi pričakovala. Tako sem vseeno šla na odstranjevanje znamenj. Zunaj me je čakala sestra. Zanimalo jo je kako sem rešila in povedala sem ji, da na odstranjevanje znamenj bom morala iti sama.
Tako smo še malo kramljale in odšle še v bližnjo drogerijo po kozmetiko. V trgovini je bila kar gužva. Bolj kot po navadi. In tudi trgovke, se je videlo, kot da niso folgale polniti polic. Tako da svojega šampona za lase nisem našla, pa tudi črtalo za oči, sem morala vzeti eno drugo, saj je bilo mesto, kjer je bilo označeno prazno. No vstavile smo se še na sladoled, naredile en sprehod in šle proti avtu. Vrnila se mi je misel za odstranjevanje znamenj. Nekako sem premlevale zdravnikove besede, ko je rekel da tako življenjsko znamenje ne moti, je pa res na neprijetnem mestu, kljub temu da je samo na hrbtu. Zato sem se začela spraševati ali bi morda vseeno šla na odstranjevanje znamenj ali ne. Konec koncev, niti ne morem reči da bi bilo iz estetskega vidika, saj je zadaj na hrbtu praktično ne vidim. Mislim da bo ta misel glede odstranjevanje znamenj še malce počakala, saj če sem dovolj iskrena, kakršnih koli posegov, sežigov ali karkoli podobnega bolj slabo prenašam.