Ko sva se s partnerjem odločila za terapija za partnerje, to ni bila lahka odločitev. V najinem odnosu ni bilo velikih zlomov, temveč počasi, tiho oddaljevanje. Komunikacija je postala funkcionalna, brez prave bližine. Predlog, da poiščeva pomoč, je naletel na odpor, a ko sem pojasnila, da želim izboljšanje in ne zaključka, je pristal.
Že na prvi seansi terapije za partnerje me je presenetilo, kako varno in spoštljivo je bilo vzdušje. Terapevtka je z natančnimi vprašanji odprla prostor za razmislek o tem, kako se slišiva – ali se sploh – in kako najine besede vplivajo na drugo stran. Spoznala sva, da najine težave izvirajo bolj iz sloga komunikacije kot iz vsebine.
Največji premik se je zgodil, ko sva začela prakticirati aktivno poslušanje. Brez prekinjanja, brez obrambe. Takrat sem prvič po dolgem času začutila, da me sliši in jaz njega. Terapija za partnerje nama je dala orodja, kako izraziti potrebe brez kritike, kako sprejeti mnenje drugega brez odpora.
Z vsakim srečanjem sva bolj razumela, da terapija za partnerje za poglobitev odnosa ni nekaj, kar bi si izbral samo v krizi, temveč pot osebne in skupne rasti. Smeh, ki se je počasi vrnil med naju, ni bil le sprostitev, temveč znak, da se ponovno povezujema. Ni šlo za čudežno rešitev, temveč za proces, ki zahteva trud, a prinaša globoko bližino.
Danes še vedno obiskujeva terapijo za partnerje, a zdaj preventivno, kot obliko nege odnosa. V najinem svetu to ni več tabu, temveč izraz odgovornosti. Izkušnja naju je naučila, da odnosi ne rastejo sami od sebe. Potrebujejo čas, predanost in pogum, da se pogledaš v ogledalo.
Odkar obiskujeva terapijo za partnerje, se nama je odprl nov način razmišljanja o zvezi. Pogosteje se vprašava, kaj potrebujeva, namesto da kar sklepava. Naučila sva se, da je ranljivost moč, ne slabost. Pogovori, ki bi včasih vodili v prepir, so zdaj priložnost za razumevanje. Terapija za partnerje nama je postala dragocen del skupne poti.