Prijateljev dedek in babica sta vedno veljala za izjemno složen par.
Njun vrt je bil znan daleč naokoli. Bil je poln cvetočih rož in sadnih dreves. Na njunem vrtu je stala tudi najlepša vrtna hiška. Ta majhna lesena hišica je bila pravi pravcati pravljični kotiček. Z majhnimi okenci, pobarvanimi na modro, streho pokrito s skodlami in lesenimi cvetličnimi koriti pod okni, je bila prostor za najlepše poletne igre.
Toda nekega popoldneva se je nebo nenadoma stemnilo in nad vasjo se je razbesnelo hudo neurje. Veter je pihal s takšno močjo, da je lomil veje, dež je zalival tla in strele so osvetljevale nebo. Ko se je neurje končalo, smo vsi hiteli na vrtove preverjati škodo. Ko sem pritekel k prijatelju, sem obstal v šoku. Pravljica je bila porušena. Njuna čudovita vrtna hiška je ležala na tleh, strehe ni bilo več, lesene deske pa so bile razmetane po celotnem vrtu. Dedek in babica nista dolgo objokovala izgube.
Že naslednji dan sta združila moči in kljub letom sta se lotila obnove. Dedek je zjutraj vzel svojo staro škatlo z orodjem, babica pa je pripravila načrte za novo barvno podobo hiške. Medtem, ko je dedek popravljal nosilne tramove in iskal najmočnejše deske, je babica s čopičem in barvami skrbela za novi videz. Vsak dan po šoli sem s prijateljem stekel na vrt in opazoval, kako vrtna hiška počasi spet dobiva svojo obliko in podobo. Dedek je spretno uporabljal žago, kladivo in žeblje, babica pa je z neverjetno natančnostjo risala rože na lesene stene. Njuno sodelovanje je bilo nekaj posebnega. Med delom sta si izmenjevala nasvete, se smejala in celo pela stare slovenske pesmi. Po nekaj dneh dela je na njunem vrtu ponovno stala pravljična vrtna hiška, še lepša kot prej.
Tokrat je bila pobarvana v živahne barve, z novimi rožami ob oknih in svežimi zavesicami na notranjih straneh. Na dan, ko je bila vrtna hiška končana, sta pripravila še veliko otvoritveno zabavo.