S sodelavcem se vsako jutro dobiva na kavi, potem pa skupaj odideva na delo. Dobivava se v umirjenem lokalu, kjer iz zvočnikov prihaja ušesom prijazna glasba, kavno znajo odlično pripraviti, rogljički so mamljivo dišeči in vse skupaj streže prijazno strežno osebje. To je razlog, da se vsako jutro dobiva tukaj. V poletnih mesecih je ob najinem prihodu sonce že krepko nad oddaljenimi hribi in če na terasi ne bi bila postavljena bioklimatska pergola, bi nama sončni žarki direktno svetili v najina obraza.
Pa sva imela temo za pogovor, sonce in bioklimatska pergola. Sodelavcu takšna senčila niso najbolj pri srcu, vse mu deluje nekoliko vesoljsko, sama kovina, brez nobene duše in nobene toplote. Včasih so bile terase pokrite z naravnim zelenjem, ki pa ga je tehnološko izredno razvita bioklimatska pergola že zdavnaj izpodrinila. Je pa res, da terase pokrite ali prekrite z naravnim zelenjem dajejo za spoznanje bolj svež in prijeten zrak. Da pa jih bioklimatska pergola izpodriva, je najbrž razlog tudi to, da na terasah, ki so pokrite z naravnim zelenjem mrgoli raznega mrčesa in žuželk. Te so lahko zelo moteče, sploh kadar je postrežena hrana na mizah. Mušice, pajki, komarji ali celo ose in čebele pač, po prepričanju večine, ne sodijo na gostinsko teraso, čeprav je še kar nekaj lokalov, ki se držijo starih običajev in imajo navkljub tem letečim nadlogam svoje terase prekrite z naravnim zelenjem. Roko na srce, tudi sam, kadar odidem na kosilo ali večerjo v lokal, vedno poiščem zeleno teraso. Mi je vseeno nekako bolj prijetno, bolj toplo, ko sedim pod zeleno streho.
Daje nekakšen občutek življenja. Menim, da je bioklimatska pergola bolj primerna za moderne lokale in bare, kjer se v večini primerov streže samo pijača. Sodelavec je prikimal mojim trditvam. Popila sva kavo in se vsak s svojim motorjem odpravila proti službi. Med potjo pa sem z zanimanjem opazoval še ostale vrtove lokalov in pa terase privatnih hiš.
