Članek o vetrnicah objavlejen v časopisu Dnevnik
05. 01. 2022

Zakaj Slovenci ne marajo vetrnic?

Za majhno število vetrnih elektrarn v Sloveniji obstaja več razlogov, med drugim razmeroma skromen vetrni potencial in razpršena poselitev prebivalstva.

V Sloveniji trenutno stojita le dve večji vetrni elektrarni, iz vetra pa pridobivamo zgolj 0,04 celotne proizvodnje električne energije. Načrti investitorjev za gradnjo vetrnic so ambiciozni. Trenutno nastajajo državni prostorski načrti za devet polj vetrnih elektrarn. V vzhodni Sloveniji investitorji načrtujejo pet vetrnih polj s skupno 26 vetrnicami, na Primorskem pa štiri vetrna polja z več kot 70 vetrnicami.

V podjetjih AAE Gamit in AAE Ventur, kjer stojijo za projektoma v Dolenji vasi in Grižah, na dveh polji vetrnih elektrarn načrtujejo 25 vetrnic s skupno močjo 120 megavatov in letno proizvodnjo 300 gigavatnih ur. A dokončno število vetrnic bo po besedah direktorja podjetij Janeza Tratnika znano šele po sprejetju državnega prostorskega načrta.

Za postavitev dodatnih vetrnic na območju, kjer trenutno že stoji največja vetrna turbina pri nas, so se po njegovih besedah odločili, ker imajo večinoma dobre izkušnje z lastniki zemljišč in krajani Dolenje vasi. »Območje Dolenje vasi in okolice je po našem mnenju zelo primerno za gradnjo elektrarn, saj so v bližini avtocesta in dostopne poti, ki omogočajo lahek transport velikih komponent kot tudi priključek na električno omrežje,« pravi Tratnik.

Eden od glavnih razlogov za nadaljnje investicije je po njegovih besedah seveda tudi dobra prevetrenost. »Študije hitrosti vetra in obstoječa elektrarna dokazujejo, da je na območju veter, ki ga je mogoče ekonomsko izkoriščati za namen proizvodnje električne energije,« trdi Tratnik. Obstoječa elektrarna Dolenja vas, ki je v lasti skupine AAE, po besedah Tratnika proizvede od 4 do 4,6 gigavatne ure elektrike, kar zadošča za porabo približno 1000 gospodinjstev. »To je približno toliko, kot smo predvideli pred gradnjo, zato smo z delovanjem elektrarne zadovoljni,« dodaja.

Napoti narava ali ljudje

V Civilni iniciativi za zaščito Senožeških brd njegovim obljubam ne verjamejo. V prvi vrsti dvomijo že o ekonomski upravičenosti postavitve več kot 70 vetrnic na širšem območju Dolenje vasi. V nasprotju z napovedmi investitorjev o 30-odstotnem izkoristku načrtovanih vetrnic namreč podatki Borzena kažejo, da je imela obstoječa vetrnica v Dolenji vasi, ki se ponaša z nazivno močjo 2,3 megavata, lani 22-odstotni izkoristek, v prvih enajstih mesecih letos pa manj kot 18-odstotnega.

Po večini države je prevetrenost še slabša. To potrjuje tudi študija o potencialno ustreznih območjih za izkoriščanje vetrne energije v Sloveniji, ki so jo leta 2015 po naročilu ministrstva za infrastrukturo pripravili v družbi Aquarius. »Slovenija je glede potencialov za izkoriščanje vetrne energije precej omejena. Povprečne hitrosti vetra so relativno majhne, majhen obseg vetrovno še primernih območjih pa v veliki meri sovpada z razsežnimi in večplastnimi območji varstvenih, zavarovanih in ogroženih območij, ki se upoštevajo kot izločitveni oziroma omejitveni kriteriji za umeščanje vetrnih elektrarn. Ob upoštevanju minimalne oddaljenosti stojišč od naselij se potencialno primerna območja bistveno zmanjšajo zaradi zelo razpršenega poselitvenega vzorca Slovenije,« povzemajo avtorji študije. Povedano drugače: večina območij z ugodnim vetrnim potencialom je bodisi zavarovanih bodisi poseljenih. Če želimo turbine umestiti v od naselij čim bolj oddaljena vetrovna območja, se hitro znajdemo v območju Nature 2000 ali na drugih zavarovanih območjih, če se želimo izogniti slednjim, pa zaradi značilne razpršene poselitve kaj hitro trčimo v kakšno bivališče.

Večja izpostavljenost hrupu

Zaradi razpršene poselitve in posledično večje možnosti za izpostavljenost ljudi hrupu ob delovanju vetrne elektrarne je v Sloveniji še posebno pomembno, da država predpiše mejne vrednosti za emisije hrupa vetrnih turbin in minimalno oddaljenost od poselitvenih območij. Predstavnik Civilne iniciative za zaščito Senožeških brd Diego Loredan opozarja, da država doslej tega še vedno ni storila. »Dovoljene vrednosti hrupa v okolju, navedene v uredbi o hrupu, presegajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije in Nacionalnega inštituta za javno zdravje za okoli 15 decibelov, nizkofrekvenčnega zvoka in infrazvoka pa slovenska zakonodaja sploh ne opredeljuje,« pravi Loredan.

Na NIJZ so glede vpliva vetrnih elektrarn na zdravje ljudi že leta 2016 zavzeli stališče, da hrup na fasadi bivališča ne sme presegati vrednosti 35–40 dBA, »če želimo preprečiti vznemirjenost prebivalstva, motnje spanja ter pojav drugih potencialnih vplivov na zdravje ljudi«. Zanesljivih podatkov o tem, ali obstoječe vetrne elektrarne pri nas te mejne vrednosti presegajo, po besedah Loredana nimamo. Raziskava, ki so jo leta 2017 za ministrstvo za okolje izdelali v podjetjih A-projekt, Zavod za varstvo pri delu in Epi spektrum, čezmerne hrupnosti slovenskih vetrnih elektrarn sicer ni ugotovila, vendar avtorji raziskave ob tem sami navajajo, da bi očitke o čezmernem hrupu vetrne turbine lahko v celoti ovrgli le ob večmesečnih meritvah in podrobnejši analizi.

Da bo preučila in po potrebi nadgradila veljavno zakonodajo s področja zvočnega onesnaževanja s sprejemom predpisa o mejnih vrednostih oziroma razdalji vetrnih elektrarn do najbližjih stavb, je Slovenija določila tudi v svojem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). Kot rok za ureditev zakonodaje s področja hrupa je pri tem navedla leto 2021. Na pojasnila ministrstva za okolje, zakaj tega še niso storili, še čakamo.

Novejša novica
   
Na vse novice