Kaj pomeni odstotna točka energija iz obnovljivih virov?
15. 10. 2019

Vedno znova sem presenečen nad (pre)slabim poznavanjem ozadja in dimenzij podatka, ki bo (usodno) vplival na prihodnost slovenske energetike, okoljske politike in nenazadnje tudi na vsebino denarnice slehernega državljana Slovenije.

01.08.2019 23:00
Mag. Edvard Košnjek je izvršni direktor Organizacijske enote distribucijsko omrežje v Elektru Gorenjska. 

V Sloveniji dosegamo približno 22-odstotni delež obnovljivih virov energije, na podlagi strokovnih podlag lahko trdimo, da je 27-odstotni delež obnovljivih virov do leta 2030 zelo ambiciozen cilj. Že za izpolnitev tega cilja bodo potrebna milijardna vlaganja.


Države članice EU morajo v letošnjem letu dokončati Nacionalne energetske in podnebne načrte (NEPN). V njih bodo za obdobje do leta 2030 (s projekcijo do leta 2040) določili zavezujoče energetske in podnebne cilje držav: cilje za učinkovito rabo energije, emisije toplogrednih plinov, delež obnovljivih virov energije (OVE) in druge.

Pogoste so napake v interpretaciji: delež OVE ne pomeni deleža proizvedene električne energije iz OVE, ampak primerja vsoto vse energije, pridobljene iz tako imenovanih obnovljivih virov (poleg električne energije iz vodnih, sončnih in vetrnih elektrarn še uporabo biogoriv, biomase za ogrevanje, geotermalno energijo…) z vso bruto končno rabo energije (BKRE):
EU priporoča za Slovenijo cilj 37 odstotkov obnovljivih virov energije, kar je nerealno. Razliko med obljubljenim in realiziranim bomo morali plačevati.
delež OVE [%] = vsota OVE / BKRE

Če zaokrožimo: BKRE znaša v Sloveniji 60 teravatnih ur (60 milijard kilovatnih ur). En odstotek OVE v bruto končni rabi energije torej trenutno pomeni 600 gigavatnih ur energije. Je to malo ali veliko?

Za lažjo predstavo:
● vse sončne elektrarne v Sloveniji letno prispevajo približno 300 gigavatnih ur, kar je 0,5 odstotka OVE v končni rabi energije,
● za eno odstotno točko je potrebno zgraditi 54.500 povprečnih hišnih sončnih elektrarn (10-kilovatnih), v letu 2018 smo jih v Sloveniji postavili približno 1.300,
● štiri hidroelektrarne na spodnji Savi skupaj prispevajo malo več kot eno odstotno točko,
● potencial celotne verige hidroelektrarn na srednji Savi je tisoč gigavatnih ur, torej 1,4 odstotne točke.

Če obljubimo manj in realiziramo več, bo Slovenija na strani prejemnikov in ne plačnikov. Torej je smiselno v NEPN zapisati nižji, a realno dosegljiv cilj, ki ga poskušamo preseči.
V Sloveniji trenutno dosegamo približno 22-odstotni delež OVE, na podlagi strokovnih analiz konzorcija za pripravo NEPN lahko trdimo, da je 27-odstotni delež OVE do leta 2030 zelo ambiciozen cilj. Že za izpolnitev tega cilja bodo potrebni milijardni vložki, tako infrastrukturnih podjetij kot tudi zasebnih vlagateljev. Med drugim bo potrebno zgraditi za vsaj 1,15 gigavata sončnih elektrarn (na primer 115 tisoč hišnih sončnih elektrarn po deset kilovatov), kar je več kot dovolj dela za vsa podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo in montažo sončnih elektrarn.


EU za Slovenijo priporoča cilj 37 odstotkov OVE, kar je nerealno. Razliko med obljubljenim in realiziranim bomo morali (trajno oziroma do izpolnitve) plačevati. Po letu 2030 pa bodo postavljeni novi, še višji cilji. Če obljubimo manj in realiziramo več, bo Slovenija na strani prejemnikov in ne plačnikov. Torej je smiselno v NEPN zapisati nižji, a realno dosegljiv cilj, ki ga poskušamo preseči.
Končni plačniki prehoda v brezogljično družbo bomo v vsakem primeru državljani, ali v obliki višje cene energije, dodatkov za razogljičenje, višje omrežnine ali vse skupaj. Skupni stroški za električno energijo v državah, kjer so v prizadevanjih za dosego ciljev dlje kot mi, to tezo že sedaj potrjujejo.
V Sloveniji se krepi vsesplošen odpor do gradnje večjih hidroelektrarn in vetrnih elektrarn, zato poglejmo, kaj opravimo s soncem.
Povprečna letna proizvodnja hišne sončne elektrarne (10 kilovatov moči) je 0,011gigavatne ure. Za realno manjkajočih deset odstotnih točk OVE bi bilo dodatno potrebno zgraditi 545 tisoč hišnih sončnih elektrarn po deset kilovatov, skupne moči 5,45 gigavata. Stroški postavitve 545 tisoč sončnih elektrarn bi pri današnji ceni okoli tisoč evrov za kilovat znašali 5,45 milijarde evrov. In to brez stroškov omrežja, ki bi bili enormni. Ocenili smo, da je za instalacijo 1,15 gigavata hišnih sončnih elektrarn potrebno v distribucijsko omrežje dodatno vložiti 4,1 milijarde evrov.


Poenostavljanje problematike proizvodnje električne se kaže tudi v nerazumevanju težav z nestalno proizvodnjo. Sončna elektrarna v povprečju s polno močjo deluje le približno tri ure na dan, na leto povprečno 1.100 ur. Zato Nuklearna elektrarna Krško, ki deluje povprečno 11 mesecev na leto, 24 ur na dan, s 696 megavati moči na leto proizvede 5.500 gigavatnih ur električne energije, za enako, a nestalno, nepredvidljivo proizvodnjo, pa potrebujemo sončnih elektrarn skupne moči kar pet gigavatov, torej 7,2-krat večjo moč! Velik problem je priključiti takšno moč, čeprav razpršeno, na koncu (pre)šibkega distribucijskega omrežja. Kot bi vodo vlivali v steklenico z narobe obrnjenim lijakom. Seveda pa bi zaradi nestalnosti vira, sonce pač ne sije 24 ur na dan, niti vsak dan, morali poskrbeti tudi za shranjevanje električne energije. O dimenzijah in ceni hranilnikov, ki bi vsaj na dnevni ravni zagotovili stalno oskrbo, ni vredno izgubljati besed. Morda kdaj drugič.


Nacionalne energetsko-podnebne cilje si države določajo same. Evropska komisija daje priporočila v skladu s cilji pariškega sporazuma. Z ustrezno argumentacijo nacionalnih posebnosti priporočil ni potrebno (v celoti) upoštevati.
Pogosto slišimo kritike na račun naše energetske učinkovitosti. A dejstva govorijo drugače: pri učinkoviti rabe energije v gospodinjstvih in industriji ima Slovenija odlične rezultate, žal pa spričo dejanske in želene gospodarske rasti to le malo blaži rast porabe energije, predvsem v prometu, ki strmo narašča.
Srednje- in dolgoročno so ključne spremembe v prometu, tam so velike rezerve. Rast prometa poganja gospodarska rast. Potrebno bi bilo temeljito spremeniti odnos države in državljanov do javnega prometa, še pospešiti vlaganja v železniško infrastrukturo, prestaviti čim več prometa na (nove hitre) vlake, voditi premišljeno politiko cene pogonskih goriv. Lahko bi se zgledovali po glavnem mestu Estonije: v Talinu je javni promet brezplačen. Pomembno je dejstvo, da se za oceno porabe goriv v prometu upošteva prodaja goriva v posamezni državi in ne, kje je bilo gorivo porabljeno.
Veliko se v zadnjem času govori o prilagajanju odjema, prihajajočem trgu prožnosti, shranjevanju energije. Pozitivno, a zavedati se moramo fizikalnih in socialnih omejitev. Pomislimo na razmere v mrzli zimi: ogrevanje s toplotno črpalko, brez proizvodnje električne energije v sončnih elektrarnah, naš prevoz odvisen od e-vozila, distribucijsko omrežje pa prešibko za prenos potrebne moči. Bi bila primerna rešitev 10-kilovatni dizelski agregat pri vsaki hiši? Naredimo primerjavo: poletne zastoje na naših avtocestah bi lahko reševali s spodbudami za dopustovanje na Jadranu v zimskih mesecih. Je pa težko pričakovati, da bi zaradi nekaj odstotkov cenejših aranžmajev prepričali pol Nemcev in Italijanov, da poletno sonce in toplo morje zamenjajo za sprehode ob mrzlem in razburkanem morju.
Navsezadnje nam v primerjavi z drugimi državami niti ne gre slabo, smo tudi boljši od povprečja EU.
Dandanašnji je moderen okoljski aktivizem, ki ga v ideološkem smislu lahko razumemo in podpiramo. Komu ni mar za čisto, varno, zdravo okolje? A preden slepo sledimo takšnemu ali drugačnemu prepričanju, je modro stopiti korak vstran in trezno ter z vseh vidikov strokovno pretehtati stanje in naše (z)možnosti. In se potem pametno odločiti za pravo, svojo pot. Nenazadnje imamo z ideologijami kar nekaj izkušenj. Z nepretehtanimi zavezami tudi. Spomnimo se le prodaje bank.


Prijeti se bo treba tudi za denarnico. Pri tem pa misliti predvsem na tiste sodržavljane, ki so že sedaj potisnjeni na rob (energetske) revščine.

Starejša novica
   
Novejša novica
   
Na vse novice